Stati inu obstati
Trubarjeve upodobitve – obrobne
Avtor: mag. Viktor Žakelj / Ogledov: 573 / Komentarjev: 0Vsaki likovni upodobitvi je podlaga živa ali neživa narava ali človek. Celo najbolj abstraktna dela, ki vsaj na prvi pogled nimajo nikakršne povezave z naravo ali človekom, so vendarle v neki – vsaj bežni – povezavi s predmetnim svetom in človekom, pa naj gre za dela Kandinskega ali naših: Kralja, Črnigoja, Jemca … Kdo zna temu ugovarjati: abstraktna dela naj bi izhajala iz človeka samega, naj bi bila odslikava mišljenja, čustvovanja, dojemanja sveta … umetnika samega. A ta teza pade takoj, ko umetnik ali kritik začneta »razlagati umetnino«. Sleherni razlagalec na nek način aludira na stvarni svet, na ljudi, na človeka. Gre za neke vrste »zaključen krog« - od narave, predmetov in človeka k abstraktnim podobam in nazaj v svetno realnost.
Tisti, ki se ukvarja s portretiranjem, nima teh miselnih problemov: pred njim je vedno živa (ne živa) podoba portretiranca, ki ga mora čim pristneje upodobiti. Ločnica med elementarno obrtniško storitvijo in umetniškim portretom ni v tehniki, uporabi barv itd., ampak v tem, ali portret izraža duhovno podobo portretiranca, njegov značaj, temperament, razpoloženje ali ne.
Zato so za portretiranje zanimivi zlasti ljudje, za katere pravimo, da so osebnosti, torej tisti, ki nosijo v sebi nekaj več – ta »več« pa se kaže v pogledu, obrazni mimiki, drži … In Trubar je brez dvoma osebnost, ki se mu zlasti izobraženstvo vseh vrst, še posebej umetniki, skušajo približati, ga razumeti, razložiti njegove poglede. To potrjuje dejstvo, da je do sedaj na Slovenskem znanih že nad sto upodobitev. Vsaka od njih nosi pečat avtorja, Trubar je le »podlaga« za razmislek, vsaka upodobitev je vsaj toliko kot Trubarjeva tudi avtorjeva podoba. Namreč, Trubar nikogar, ki se mu vsaj malo približa, stopi v njegov svet, ne more pustiti hladnega, neprizadetega. Trubar zahteva, da se do njega opredeliš, da ga zavrneš ali sprejmeš. Stoletja, vse od protireformacije, pa do konca devetnajstega stoletja, se ga je pod vplivom Cerkve povečini zavračalo, češ, da je brezbožnež, v najboljšem primeru krivoverec. Na njegovo neprecenljivo kulturno poslanstvo se je – bržkone kar hote – pozabljalo, govoreč, če ne bi Trubar, bi pač kdo drug … Pri tem se je pozabljalo, da je bilo za Trubarjem kar okroglo stoletje molka, da ni bilo nikogar, ki bi poprijel za ralo, ki ga je Trubar pustil na kulturni lehi Slovenstva.
Časi se spreminjajo in danes ga iskreni kristjani – katoliki sprejemajo kot brata v veri, kar je edino prav in je pošteno. Mnogo t.i. vplivnejši katoliki – zlasti kleriki, pa ohranjajo hladen odnos do »reformatorja RKC«.
Namreč, Trubar sodi v sam vrh katoliških klerikov zgodnjega 16 stoletja, ki so se desetletje in več trudili za reformo takratne RKC, ki je bila – ni dvoma – reforme še kako potrebna. Reforma se je sicer začela in bi se verjetno iztekla, danes bi rekli, po notah luteranov – če luteranstvo ne bi usmerilo kritično ost v rimskega škofa, v oblastno strukturo »cerkve rimskega cesarja«, kot bi rekel evangelijski kristjan Ošlak, ki pa je že davno preminil.
Tudi zato, res, da ne le zato, upodobitve Trubarja, človeka številnih talentov, sprožajo razmisleke – take in drugačne. Dejstvo je, da se svet spreminja, a mnogo je tudi takega, kar se v zadnjih 500 letih ni v ničemer spremenilo. Polarizacija med Slovenci, ki sta jo sprožila reformacija in protireformacija - mutatis mutandis – še kar traja, se vedno znova generira in upravičeno je najbrž mnenje, da je mati vseh kasnejših delitev vse do današnjih dni prav čas reformacije – pritireformacije.
Torej, če se hočemo Slovenci spraviti med seboj, se ne permanentno deliti in celo sovražiti, potem moramo reformacijo sprejeti kot tedaj nujno dejanje, protireformacijo pa kot povsem nepotrebno nasilje nad »drugače mislečimi«. Spravnost, namreč, predpostavlja sposobnost samo-katarze, sposobnost priznati zmoto, odpuščati in ljubiti sočloveka, kot terja evangelij.
Tega - zaenkrat vsaj – nismo sposobni. Petstoletnica rojstva Primoža Trubarja je bila velika priložnost za spravno dejanje. Malo, premalo je bilo narejenega v tej smeri. Škoda, res škoda, zamudili smo priložnost, najprej, da bi se ponosno postavili ob bok številčnejšim narodom, s katerimi so naši reformatorji soustvarjali začetek novega veka, nismo pa bili tudi sposobni izreči drug drugemu mea culpa, si seči v roke, pri tem ne pozabiti, a reči: nikoli več!
To se mota razmišljujočemu človeku po glavi, ko zre v Trubarjeve upodobitve. Kdaj bo ta mož spoznan in priznan? Kdaj bomo Slovenci, ki nas je za predmestje večjega mesta, sprejeli zgodovino takšno, kot je, brez tistih, ko bi, če bi … V loncu brezosebnega liberalizma se že kuha globalizacijska čorba in če ne bo pameti, se bo kmalu oglasil navček, znanilec naše poti – ne v nigdirdom ampak v nepovrat.